Se mi je fotografija zagravžala?

Ta vikend je bil zame kot amaterskega fotografa zelo pester in hkrati naporen. Počasi začenjam razumeti ljudi, ki se s tem preživljajo in MORAJO narediti maso dokumentarnih posnetkov, brez prave fotografske vredosti, brez kvalitete, brez duše. Sedaj verjamem, da se lahko nekomu fotografija dobesedno zagravža. Če fotografiraš kot stroj in ob vsakem pritisku na sprožilec odštevaš število zaklopov, ki jih preostane fotoaparatu, pri tem pa besno stiskaš zobe, ker vse to dejansko počneš za "hvala lepa", ali v najboljšem primeru za malico + potne stroške... pri vsem tem pa ne moreš narediti ene fotografije, ki bi ti bila dejansko všeč.

Kaj sem torej fotografiral?

Že navsezgodaj v soboto sem bil uradni fotograf na kolesarski prireditvi Tovarne Ivernih plošč Otiški vrh, katero je organiziral moj brat. V bistvu sem delal njemu uslugo (ostali ne pridejo tako poceni skozi), direktor pa bi vseeno lahko primaknil kak euro. Če že ne meni osebno, morda vsaj kakšno donacijo za Foto klub Koroška. Na poslano prošnjo pred meseci ni niti odgovoril.

Popoldan istega dne sem fotografiral koncert mešanega pevskega zbora Zvon z Mute. Nastale fotografije tako "dokumentarne", da mi je škoda bloga za objavo :) Na kolesarski prireditvi sem celo uspel posneti nekaj fotografij, k so mi vedne objave na blogu. Tri izmed teh lahko občudujete v tej objavi.
Nedelja pa je bila v znamenju cvetja. Zjutraj sem se s kolektivom cvetličark (ja, občasno se ukvarjam s cvetličarstvom) odpravil v Velenje, kjer so bili razstavljeni izdelki z evropskega prvenstva floristov,... en kup dokumentarnih fotografij in nič za dušo. Gužva na vsakem koraku, le kdo bi imel voljo za dušno fotografijo. Popoldan, prav tako v nedeljo - cvetličarski seminar v Mariboru. Dokumentiranje se nadaljuje.

Če potegmen črto je rezultat sledeč: 4GB manj diskovnega prostora, 650 škljocev bliže odpovedi zaklopa, 4 zavržene ure pred računalnikom, 5 pogojno všečnih fotografij... ja GRAVŽA SE MI :)

Veliki blogerski kostanjev piknik 2007

Pravkar me je kontaktiral kolega Gregor Harih in me seznanil z odlično idejo blogerskega piknika 2007. Več o tem si lahko pogledate na njegovem blogu - klik na baner. Če bo le v moji moči in če mi bo čas dopuščal, se bom zadeve udeležil. Se vidimo.

Utrinki iz backstagea

Zaradi časovne stiske dodajam le tri "backstage" fotografije z nedavnega fotografiranja v Mariboru. Celotna zadeva je bila bolj improvizacija kot resno, stresno fotografiranje. Torej fotografiranje brez točno določenega cilja, koliko in kako uspešne fotografije bodo nastale. Torej povsem sproščeno. Takšen je bil tudi frizer Nejc, ki je izkoristil vsak moment za korekcijo frizure.
Sam med tem nisem imel pametnejšega dela kot da sem nadaljeval s fotografiranjem.
... Ana je bila bila baje bolana z vročino... Verjetno res, a na fotografijah tega ni opaziti.
Do naslednjič...

Ekstremna obdelava

Pri preizkušanju in eksperimentiranju z različnimi obdelavami ter digitalnimi manipulacijami, se večkrat vprašam, kje je pravzaprav meja. Če hočemo izstopati iz sivega povprečja, moramo večkrat pretiravati. Včasih celo delati neumnosti. Meja med dobro in katastrofalno obdelavo je zelo ozka in precej odvisna od posameznika in njegovega okusa. Nekateri zelo nasprotujejo digitalnim manipulacijam, sam pa sem mnenja, da moramo izkoristiti vse, kar nam je ponujeno. Kam spada spodnji primer? Noro, norejše, blazno, blaznejše ... :) Iz povsem običajne, nezanimive fotografije, nekateri bi celo rekli iz snapshota, sem skušal potegniti čimveč. Kako mi je uspelo in ali sem že prestopil rob dobrega okusa pa bi rad slišal od vas. Povejte torej, kaj si mislite o takšnih in drugačnih posegih v fotografijo.

Poročne fotografije 2. del

Kakor sem obljubil tri dni nazaj, dodajam še nekaj fotografij četrtkovega projekta "poročne fotografije". Sedaj sem bil dva dneva popolnoma zaseden in komaj danes sem našel nekaj malo časa in za silo obdelal nekaj fotografij. Tretje lokacije se še vedno nisem lotil. Če sem čisto iskren, niti vseh fotk še nisem utegnil pregledati :(

Kot prvo lokacijo smo si izbrali Tri ribnike, kjer sta Ana in Aleš zelo prepričljivo odigrala mlad poročni par. Verjetno to ni bilo težko, glede na to, da sta zveže zaljubljena. Oba bi se z veseljem nastavljala močnemu soncu v sicer zelo hladnem jutru, jaz pa sem ju neusmiljeno podil v senco.
Na prvi lokaciji smo vztrajali dobro uro, nato smo se počasi odpravili na drugo, s katere fotografij ša nisem uspel urediti, a jih lahko pričakujete kmalu.Po rahlem razočaranju na 2. lokaciji (beri eno objavo nazaj) smo se tik pred sončnim zahodom odpravili še na železniške tire. Simpatična Ana je kljub vročini in skoraj nevzdržnemu mrazu ostala razigrana vse do konca. Na tej lokaciji smo izkoristili fantastično svetlobo in naredili nekaj posnetkov še z Mojco, ki jo nekateri verjetno že poznate. Ona je bila glavna organizatorka tega mini projekta. Zrihtala modele, frizerja, mene... :) Kot "ženin" je prijazno vskočil Sandi... ni se ravno iskrilo od kemije, pa vendar je nastalo nekaj zanimivih fotografij.
Bolj kot poza, izraz in izgled modelov, bi rad slišal vaša mnenja o obdelavi fotografij. Sem kje pretiraval? Kje in kaj bi se dalo izboljšati? Vem da vas je kar nekaj mojstrov digitalne manipulacije, zato kakšni nasveti nikakor niso odveč.

Naslednjič pa še fotke s tretje lokacije, ter kakšna backstage fotka ;)

Poročne fotografije

Z osemčlansko ekipo smo danes ves dan v Mariboru in okolici snemali portretno-poročno fotograijo. Štirje simpatični modeli: Ana, Mojca, Aleš in Sandi, frizer Nejc Murko, dva fotografa Dobran Laznik in moja malenkost, ter lučkar ali kakor koli se reče osebi, ki skrbi za odbojnike... To vlogo je prevzela kar moja punca. V sproščenem vzdušju je delo potekalo bolj ali manj gladko. Največji zaplet je bil z glavno lokacijo, kjer je bilo predviden levji delež fotografskega projekta. Zaklenjena železna vrata so nam onemogočila vstop v fenomenalen prostor. Nekako pa smo se znašli tudi brez tega. Fotografije so nastale na treh različnih lokacijah. Za prvo radovednost dodajam 2 fotografiji s simpatično Ano v glavni vlogi.

Kaj več, morda tudi kakšno "backstage" pa takoj ko utegnem.

Makro portret

Končno se je vreme nekoliko umirilo in mi dopustilo narediti nekaj makro posnetkov. Po tej ohladitvi je že pravi podvig najti žuželke. Vse kaže na to, da gre letošnja makro sezona počasi h kraju. Najbolj vztrajni so pajki in muhe, ki so meni osebno tudi najljubši makro motivi. Pajki predvsem zato, ker so dokaj težavni za fotografiranje. Venomer namreč bežijo izpred objektiva, kar je poskušal tudi primerek na spodnji fotografiji. Še preden se je skril pod cvet, sem naredil posnetek. Krogec v očeh je posledica makro bliskavice, ki mi je do sedaj že zelo prirasla k srcu. S Canon 430ex se sploh ne trudim več v makro fotografiji.
Isti pajkec je kmalu za tem, ko se je urno skril na spodnjo stran cveta, radovedno prilezel nazaj in mi poziral še za nekaj posnetkov. Šele na računalniku sem opazil simpatične krogce v očeh in posledično začuden izraz na obrazu pajka. Ko se me je naveličal, se je spustil s cveta v travo, kjer je izginil neznano kam.
Po priljubljenosti (kot makro motiv) so pri meni muhe takoj za pajki. V hladnih dneh kot je današnji jih je precej enostavno fotografirati, najdemo pa jih v neštetih oblikah in barvah. Všeč so mi predvsem zaradi razmeroma velike glave in ogromnih sestavljenih oči. Muha na spodnji fotografiji se ni pustila motiti med hranjenjem. Naredil sem kar okoli 20 posnetkov, šele nato se je odločila odbrenčati stran.
Čeprav kompozicijsko fotografija ni najboljša, mi je všeč zaradi zanimive in predvsem drugačne okolice, kot smo jo vajeni pri tovrstnih posnetkih. Kako se vam zdijo posnetki?

Utrinki s plesnega turnirja

Kot vam je že najbrž znano, sem v soboto 15.9.2007 v športni hali Slovenj Gradec, fotografiral državno prvenstvo v latinsko ameriških in standardnih plesih. Nekaj fotografij sem že objavil, sedaj pa dodajam še nekaj utrinkov s te prireditve

Nova podoba spletnika

Zadnje čase sem kronično nezadovoljen s podobo mojega bloga, zato je to mislim da že četrte, če ne že peta grafična podoba spletnika v zadnjih nekaj mesecih. Upam da se oblika počasi izboljšuje in da bo enkrat, upam da kmalu, takšna, ki mi bo všeč dalj časa kot en mesec. Vsaka kritika, pohvale in predlogi so zelo dobrodošli pri oblikovanju.

Državno prvenstvo v kombinaciji latinskoameriških in standardnih plesov

Danes je bil fotografsko zelo naporen dan... moj 27. rojstni dan, ki sem ga preživel delovno. Že zjutraj sem fotografiral kolesarsko priredtev okoli Uršlje gore, proti večeru pa sem se odpravil še na državno prvenstvo v kombinaciji latinskoameriških in standardnih plesov v športni hali v Slovenj Gradcu. Že takoj ob prihodu naletim na kolega iz Foto kluba koroška Ivkona. Še preden sva dobro izmenjala pozdrave, mi je v uporabo ponudil Canon EF 100-400mm f/4.5-5.6 L IS USM. Le kdo bi se ga branil Sam sem imel namen fotografirati s Sigmo 28-70 f/2,8 EX, ki sem jo z veseljem pospravil v torbo in večinoma uporabljal le Canon 100-400. Res nor objektiv, a o tem kdaj drugič. Naredil sem namreč nekaj testnih fotografij z IS...

Danes vam natresem le nekaj fotk, ki sem jih na hitro izbral. Ta par če se ne motim je celo s koroškega konca, vendar me ne držat za besed.


Canon 100-400 res odlično ostri, tudi IS dela čuda ;)
Za finale pa sem vendarle odložil canonovo grobijo, in v roke vzel Sigmo 28-70. Sicer sem jo občasno uporabljal tudi vmes, a za finale se spodobi da delam z dobrim objektivom :)

Upam, da mi sedaj dokončno verjamete, da se Sigma super obnese tudi v slabih svetlobnih pogoijih.
Vse fotografije posnete pri ISO-1600

Jutri pa morda nekaj več o Canon EF 100-400mm f/4.5-5.6 L IS USM.

Fotografska razstava - Arhitektura

V Foto klubu Koroška, katerega smo ustanovili lani konec decembra, smo končno dobili svoje prostore, kjer si bomo uredili pisarno, manjši studio, prirejali razstave in še kaj. Lepo urejen prostor v mansardi MKC Slovenj Gradec si delimo še z enim mladim koroškim društvom. In sicer DALUK - društvo arhitektov in likovnih umetnikov koroške. 15 septembra, torej že danes, bo svečana otvoritev skupnih prostorov.Za to priložnost smo fotografi zbrali nekaj del na temo arhitektura (povezava z DALUK), in dan prej je bilo potrebno razstavo pripraviti.
David levo v bluru in Dobran merita in ugotavljata, kako najbolje postaviti fotografije
Nekdo mora dokumentirati dogajanje. Za to sva poskbela Simon (ta ogromna rit) in jaz.
Tudi društvo DALUK je postavilo nekaj svojih del na razstavo. Ne vem, kdo je posnel to fotografijo, jaz sigurno ne, če čepim v kotu in mrcvarim Dobranovo mojstrovino :)
...Simon pa se še vedno valja po tleh
Po mukah in naporih smo fotografije končno postavili in za silo poravnali.
mislim da smo uspeli narediti kar lep izbor fotografij.
Kakšen pa bo odziv publike, pa poročam jutri.

Poročna fotografija

Zakaj ljudje vedno varčujejo tam, kjer je najmanj potrebno? Za poroko odštejejo na tisoče evrov, na poročno fotografijo pa mnogi pozabijo. Hrana 2000€ - ni problem. Pijača 1500€ - mačji kašelj. Izposoja/nakup obleke 500€ - drobiž ... a ko pride do fotografije je mnogokrat dovolj že prvi sorodnik ki premore digitalnega kompakta z 10x zoomom in 7 megapiksli. To je ja hudo dobra mašina. Več kot dovolj... Le malo poročnih parov se zaveda, da je edino fotografija tisto, kar ostane. Edini spomin na poročno slavje. Hrana se poje, pijača izpije,... Moram pa priznati, da se ta odnos do fotografije počasi spreminja. Na bolje. Zakaj to sploh pišem se boste vprašali. Preprosto zato, ker se kot fotograf čutim delno odgovornega za stanje kakršno je. Nedolgo nazaj sem bil sam "sorodnik s kompaktom".

Kakšna je torej moja odločitev? Ta zvrst fotografije mi je vedno bolj všeč. Večinoma lepi, osladni, skoraj pravljični motivi,... to sem jaz. Od nekdaj rad fotografiram lepe svari, če pa ob tem kane še kakšen euro v žep, pa toliko bolje. Oprema vendarle ni zastonj. Pari, ki želijo nekoliko višji nivo poročne fotografije si le stežka predstavljajo fotografije opisane le z besedami, zato je skrajni čas, da začnem izdelovati album svojih izdelkov. Kupil sem torej poročni album (zelo ugodno in ne povem kje...)
Izbrskal sem nekaj boljših printov, ter dodatno obdelal še nekaj fotografij, ki so v prvih selekcijah izpadle iz izbora.
...naredil nekaj dodatnih printov bolj ekstremnih obdelav, ter počasi začel polniti svoj reklamni material.

Cvetni pajki

V tem času je na cvetovih vse polno cvetnih pajkov. S časom sem se naučil, katere cvetove pregledati. Najraje se zadržujejo na belo rumenih cvetovih. Ti pogumni majhni pajkci mi nekako postajajo vedno bolj všeč, zato sem se odločil, da za vas izbrskam nekaj podatkov in vam jih pobliže predstavim.
CVETNI PAJEK - Misumena vatia (Clerck 1757). Kot je značilno za vse člane družine rakovičarjev, ima tudi Misumena noge zasukane vstran, kot rakovica. Prva dva para nog sta najdaljša. Cvetni pajek se razlikuje od drugih evropskih vrst po sposobnosti spreminjanja barve iz rumene v belo.
Kot vsi rakovičarji tudi cvetni pajek ne zalezuje plena, temveč na cvetovih čaka predvsem na leteče žuželke. S kratkimi zadnjimi pari nog pajek drži ravnotežje, z dolgima in močnima sprednjima paroma nog, ki ju drži narazen, pa bliskovito ulovi nič hudega sluteč plen, istočasno pa mu zadane strupen ugriz. Pajek plen večinoma užije na cvetu - žuželko utekočinjeno posesa skozi drobne luknje v njeni hitinjači, le-ta pa ostane izsušena skoraj enake oblike, kot je bila živa.

Cvetni pajek lahko spreminja barvo in je tako čudovito prilagojen na življenje na belih in rumenih cvetovih. Za aktivno spremembo barve potrebujejo odrasle samice nekaj dni. Znanstvene študije kažejo, da je takšna kamuflaža učinkovita, saj pajka težko opazi tako njegov morebitni plen kot tudi plenilci.

Cvetni pajki odrastejo med majem in junijem. Pritlikavi samčki najdejo samico v zgodnjem poletju. Pred parjenjem se samec zadržuje na samičinem zadku, parjenje poteka na njenem trebušnem delu. Samica najpogosteje skrije kokon z jajčeci med listjem, ki ga zlepi s pajčevino. Mladi pajkci prezimijo v odmrlem listju ter nadaljujejo razvoj spomladi.

Življenjski prostor in razširjenost
Tipični življenjski prostor so odprti travniki, mokrišča in polja, pa tudi sončne poti in gozdni obronki, zaraščanja in vrtovi. V Evropi najdemo cvetnega pajka od Skandinavije do Sredozemlja, širše še v severni Afriki in tudi Severni Ameriki. V Sloveniji je vrsta pogosta. Druge vrste cvetnih pajkov (rod Misumena) - znanih je preko 40 - naseljujejo tropske in subtropske kraje.

Značilnosti in podobne vrste

Samo odrasle samice so značilno rumene ali bele barve, možni pa so odtenki drugi barv med obema ekstremoma, kot npr. zelenkasta. Zadek ima lahko tudi rdeče črte. Glavoprsje nosi dve temni črti na zgornji strani. Glavoprsje in prva para nog veliko manjšega samca sta temno rjava, zadek pa rumen s temnim vzorcem.

Druga evropska vrsta rakovičarjev, ki lahko aktivno spremeni barvo, je Thomisus onustus. Paleta barv te vrste je širša - od bele do rumene in vijolične, vrsta pa se razlikuje tudi po obliki zadka s parom nabreklin ter po stranskih očeh, ki so dvignjene. Mladi osebki rodu Misumena, ki navadno prežijo na zelenju, so zelenkaste barve in jih lahko zamenjamo z drugimi zelenimi rakovičarji, kot so vrste Diaea dorsata, Diaea pictilis, Misumenops tricuspidatus, Heriaeus mellotei >in Heriaeus graminicola.

Zaradi barvitosti in variabilnosti je bila vrsta Misumena vatia opisana pod več kot 20 različnimi znanstvenimi imeni! Sinonime je razkrila moderna taksonomija, ki odkriva pomembne znake za razlikovanje vrst. (vir)

Cvetni pajki ne gradijo mrežo, da bi ulovili plen, temveč se skrijejo in prežijo na mrčes, da prileti mimo in čakajo, da pristanejo na cvetu ter ga napadejo. Imajo zmožnost, da spremenijo barvo telesa v tako, kot je cvet, na katerem prežijo za plenom. V angleščini se imenujejo crab-spider, kar v dobesednem prevodu pomeni pajek - rak. Asociacijo na raka sta sprednja dva para nog, ki štrlita malo bolj na stran telesa. Poleg tega tudi skupaj s sploščenim prednjim delom telesa spominja na raka. Poleg tega pa se tako kot raki, lažje premikajo postrani, kot pa naprej. (wikipedija)