utrinek

Duatlon na Peco

Vsi me že po malem kregajo, ker nič ne objavim na blogu. Razlog je predvsem v tem, da tisto nekaj prostega časa ki ga imam izkoristim za kolesarjenje, redko pa s sabo vzamem fotoaparat. Dovolj ga imam že med vikendih :)
Pred malo več kot enim tednom smo se najbolj pogumni odpravili na nekoliko zahtevnejšo kolesarsko turo, ki je vključevala vzpon na dom na Peci (1665 m.n.v) - dve uri kolesarjenja po prijetni makedamski cesti z višinsko razliko nekje 1200-1300 metrov. Od koče pa smo se potem peš odpravili do vrha (2126 m.n.v).

Peca je najvzhodnejši dvatisočak v Sloveniji. Dokaj obsežno goro na južni strani omejujeta dolini Tople in Meže, na severu pa se dviga nad Podjuno. Njeno vršno zgradbo sestavlja več vrhov. Najvišji vrh, 2.126 m.n.v. visoka Kordeževa glava leži v njenem južnem delu, je planotasta, porasla pretežno s travo in nizkim rušjem. Proti severozahodu se zložno spušča na Knipsovo sedlo (2.012 m.n.v), koder se nahaja planinski mejni prehod. Od tod se v isti smeri vzpne na srednji Končnikov vrh ( 2.109 m.n.v.), kjer se začne greben proti drugemu najvišjemu vrhu, 2.113 m.n.v visoki Bistriški špici in zadnjemu dvatisočaku Veški kopi (2.074 m). Slednja dva vrhova ležita povsem na avstrijski strani.

Njen južni del je prevotlen s številnimi rovi nekdanjegd mežiškega rudnika svinca in cinka. Začetek enega od teh rovov je preurejen v Votlino Kralja Matjaža, najvišje pa sežejo rovi v neposredni bližini Knipsovega sedla.

Za prvi dve fotografiji, kosem se sam potil na kolesu, sem fotoaparat podtaknil kolegu, ki nas je do koče spremljal z avtomobilom.

Dopustniški utrinek

Letos se je dopust začel bolj klaverno. V noči pred odhodom na precej dolgo pot ugotovim, da je klima v avtu tik na tem, da izdahne. Šušmarjem, ki so mi jo že 2x popravljali bom jebal vse po spisku ko se vrnem z dopusta. Tokrat jim diham za ovratnik nonstop, plačam pa ne niti evra majkejim.
K sreči nama je klima daljši del poti zdržala, trenutno pa uporabljava spuščeno okno skozi katerega ob glasni slovenski narodnozabavni glasbi moliva komolce ;)

Dopust je takoj postal lepši, ko sem na terasi čudovitega - klimatiziranega apartmaja ujel šibak signal WiFija. Sedaj ko sva dobila malo podlage, pa sledijo celodnevni izleti po bližnji in daljni okolici. Če utegnem, objavim še kakšno fotografijo.

Biseri

Preden za 14 dni odputujem na več kot zaslužen dopust, še en osvežilen posnetek. Po dopustu pa se bo gotovo našlo kaj dovolj zanimivega za kakšno bolj obsežno objavo.

Pot v neznano

Jutranja zarja

Evo, po res dolgem času objavljam eno fotografijo z današnjega jutranjega pohajkovanja po bližnji okolici.

koleraski izlet

Danes je bil eden tistih redkih dnevov, ko sem si po dolgem času lahko privoščil izdaten kolesarski izlet. Popolnoma neobremenjen s tem, kdaj moram priti domov in kaj vse moram doma postoriti, sem se s približnim ciljem potikal po okoliških vrhovih. 3 ure čistega kolesarjenja, 50 prevoženih kilometrov, dosežena nadmorska višina prek 1000m, čudovita pokrajina, mir in družba mošta žejnega kolega. Priloženi dve fotki in relief prevožene poti.

mini - turbo race

Z Matejem sva se na hitro dogovorila in se dobila v črneškem zalivu. Namesto da posedamo po gostilnah, se sedaj zaradi recesije raje družimo na prijetnejših lokacijah in obenem šparamo. Matej je na fotoaparat našravfal "luknjo". Fotografiral je brez objektiva po principu camere obscure. Jaz sem med tem lovil ostrino z lens babijem - predelano 50ko. Če bi naju v tem momentu kdo videl, bi si mislil, da sta to najbolj revna fotografa, ker eden fotografira s pokrovom, drugi pa s selotejpom oblepljenim objektivom. Kmalu naju je rahel dež pregnal skozi goščavo na drugi konec zaliva, kjer sva se spustila v precej dolgo debato z ribiči. Za fotografiranje tako ni ostalo veliko časa, zato sva šklocnila en drugega in presenetila še mati raco ter 11 turbo rac, ki so kot blisk zglisirale iz grmovja. Čeprav je bilo presenečenje obojestransko, sem bil dovolj priseben za hiter posnetek.

foto: Matej Golob

Košček raja

končno relaksacija

Minuli teden je minil v precej delovnem vzdušju. Poroke so se pričele in z njimi povezano posedanje pred računalnikom. Saj ne, da me obdelava fotografij nebi veselila. Ampak ko se nakaj mora narediti, takoj ni več tako veselo. Povrh vsega sem včeraj uspel na računalnik navleči nek trdovratni virus, ki mi je pokvaril vse plane za lepo sončno soboto. Plani so bili kolesarjenje, mogoče kakšen foto izlet,... V tem tednu sem komaj kaj sedel na kolo in naredil borih 50 km, kar je daleč od zastavljenih ciljev. Sem ga pa danes vsaj uspel očistiti in pripraviti za prihajajoči teden.
Soboto sem torej (tokrat neprostovoljno) preživel pred računalnikom, med reševanjem podatkov in odstranjevanjem virusa oa jezo stresal vse naokrog. Pozno zvečer, ko sem končno znova usposobil računalnik, se mi pa tako ali tako ni dalo drugega kot spat.

Danes sem si pa končno lahko privoščil oddih. Dopoldan me je čakalo še nekaj opravkov, med drugim tudi predaja poročnega albuma, pozno popoldne pa me je fotografska torba, ki je samevala v kotu sobe vendarle zvabila na plano. Na hitro sem se odpravil na standardno lokacijo v Črneče. Tam se vedno najde kaj zanimivega. Več kot dve uri sem se potikal po gostem obvodnem rastlinju. Po dolgem času povsem sam z naravo. Končno sem lahko umiril misli. V zalivu vse kar mrgoli od življenja. Danes sem prav zaželel en konkreten tele objektiv, ker 200mm kolikor trenutno sežem je bilo za današnje dogajanje krepko premalo. Bigma 50-500 ali kaj podobnega je že na wish listi.

Za konec objavim dve pomirjujoči fotografiji. Za vse, ki ste imeli stresen teden kot je bil moj ;)

V varnem zavetju

Pred časom sem obljubil, da bom na kolesarske izlete vedno vzel s sabo fotoaparat in tu in tam objavil kakšen mimobežni posnetek. Od obljube do danes sem na kolesu preživel okoli 20 ur, po okoliških hribih prekolesaril okoli 400 km, skupaj premagal 5000 višinskih metrov... Danes, ko pa sem končno uspel s sabo vzeti nekaj foto opreme, pa mi je po nekaj posnetkih izdahnila baterija. Jebiga. Kolesarim raje brez težkega nahrbtnika. Zato samo en, sveže zeleno obarvan posnetek.

lepa a potrebna depilacije...

... takšna je današnja fotografija. Kosmata muha na kosmatem zelenem listu na zelenem ozadju. Idealno vreme za makro safari sva danes popoldan izkoristila s kolegom Matejem. Za malo več kot eno uro sva se podala na krajši izlet - večino poti sva opravila kar po kolenih, po mokri travi - pri tem pa posnela kar nekaj uporabnega materiala. Ena izmed teh objavljena spodaj. Komentarji, kritike in podobne vmesne ali nevmesne opazke kot vedno zaželjene.

Cvet in pajek

Danes, na tak lep sončen pomladni dan, sem bil ves dan prezaposlen za planiran kolesarsko - foto izlet. Za jutri napoved ne obeta najboljšega vremena, zato sem tik pred mrakom izkoristil priložnost, se peš odpravil v domači sadovnjak, kjer sem na hitro pritisnil nekaj makro posnetkov. Prvi posnetek je za primerjavo velikosti pajka na spodnji fotografiji. Pajek je približno takšne velikosti kot so prašniki na prvi fotografiji. Na prvi gre za cvet slive.

...dolgo je že, odkar sem nazadnje fotografiral makro pri takšnih povečavah. Moram priznati, da sem precej izven forme. Skoraj sem že pozabil, kako naporna in utrudljiva je ta zvrst fotografije. Ne bom obljubil, da se bom letos znova bolj posvetil tej fotografski smeri, ker dvomim, da bo to časovno izvedljivo. Želja je, kako pa bo v realnosti bomo pa še videli...

pogled proti Pohorju

Letos je padla odločitev, da bom letos po nekaj letnem premoru znova začel malo bolj aktivno kolesariti. Ohlapne mišice na nogah, vedno večji obseg okoli pasu, zadihanost pri krajših vzponih po stopnicah, želodčne težave za katere gre razlog iskati tudi v pomanjkanju gibanja... vse to so več kot dobri razlogi za mojo odločitev. Kot dodatno motivacijo sem si omeslil celo novo kolo, na katerem števec po enotedenski uporabi kaže že krepko prek 250 km. Da se komu to ne bo zdelo malo, naj omenim, da pri nas vedno kolesarimo v hribe ;) . Vzponi nad 1000 m.n.v. niso nobena redkost. Sezona se je torej pričela kar obetavno. Prejšnji teden sva jo s kolegom Matejem, ki ima poleg kolesarjenja prav tako kot jaz veliko veselje do fotografiranja, mahnila na Poštarski dom. Za tiste, ki ne poznate naših krajev - to je planinska koča ob vznožju Uršlje gore na nadmorski višini 805m. Oba strastna fotografa sva kot obvezno opremo s sabo tovorila vsak svoj DSLR, ker s kompaktom se pač ne da fotografirati... :) . Večinoma so nastale dokumentarne fotografije in morda eno izmed teh objavim tudi tukaj na blogu.

Posneta s Canon 1000D + Tamron 18-200 + Polarizator. Ročno sestavljena iz dveh različno exponiranih fotografij.
Glede na to, da me fotoaparat spremlja skoraj vedno, bom morda s pogostejšim kolesarjenje začel tudi bolj redno polniti blog, kar sicer vedno znova obljubljam, a se tega nekako ne držim ;)

Fotografija dneva

Po nekaj dnevnem deževju in lažji obliki gripe, sem se danes po dolgem času znova spravil iz hiše z namenom zračenja foto opreme. S punco sva se odpravila do akomulacijskega jezera v Črnečah, ki v tem času kar kipi od življenja. A ptice so očitno že opravile svoje "dirke" in nekatere že pridno sedijo v gnezdih, zato sva se odločila da jih ne bova pretirano vznemirjala. Odpravila sva se do bližje konjušnice, kjer sva se zadržala skoraj do mraka. Večino časa sva veselo fotografirala konje in njihove lastnike... Na poti nazaj proti avtu naju je prišel pozdravit labod, za katerega sem imel v nahrbtniku pripravljenih nekaj priboljškov. Njegovo družico sva malo zatem že videla kako sedi v gnezdu in greje jajca. Ravno fotografija laboda je po sicer produktivnem dnevu zame foto dneva.

KLB

Če ste najprej navalili gledati fotografije in šele nato brati besedilo. Moja 50-ka je še vedno živa in upam da tako ostane še dolgo časa. Med brskanjem slovenski foto blogov, sem naletel na nesrečneža, ki mu je izdihnila Canonova 50-ka. Oz. če se prav spomnim, ni izdihnila sama od sebe - utrpela je ravno pravi padec da se je razletela. Verjetno je to zaradi svoje plastične izdelave najpogosteje pokvarjen objektiv. Vprašal sem ga, če je pripravljen "posmrtne ostanke" svoje 50-ke odstopiti za pir ali dva. Po nekaj izmenjanih emajlih, je danes na moj naslov prispel paket, v njem pa skrbno zavita dva preostala dela nekoč ponosnega objektiva. Po natančnem ogledu je bilo videti, da je z notranjega dela polomljene nekaj plastike, obe leči in bajonet pa sta ostali nedotaknjeni, kar je bilo zame edino pomembno. S težkim srcem sem začel z operacijo. Idejo za to sem dobil pri kolegu Davidu, ki takšen poseg opravil že dolgo pred tem in z nastalim objektivom vedno znova preseneča. Morda ga lahko ravno ob tej priliki pisno okregam, ker je svoj blog prav nemarno zapustil...

...sprva sem z razstavljanjem začel zelo previdno. Vijak za vijakom. Po dobrih desetih minutah sem objektivu iztrgal večino drobovja. Po tem posegu AF gotovo več nebi deloval.

Zaslonko sem sprva nameraval pustiti, a po manjši nerodnosti je odletela kar sama...

Pri operaciji mi je ostalo cca 12 delov in 5 vijakov. Ostala je tudi elektronika skupaj z motorčkom, ki pomoje še vedno funkcionira, glede na to, da je objektiv umrl nasilne smrtni in ni šlo za elektronsko okvaro (pred posegom sem preveril - motorček dela). Če kdo potrebuje, z veseljem odstopim za pijačo ali dve ;)

Kasneje sem po Davidovih navodilih sestavil nazaj vse kar je bilo potrebno. Ne izgleda lepo in ljudje bodo gotovo čudno gledali, a pomembno je, da jaz vem čemu je ta "izrodek" namenjen. Ob priliki ta rumen lepilni trak zamenjam s črnim, a danes se mi je vse preveč mudilo... Čimprej sem ga hotel preizkusiti. David je svojega poimenoval KLB - Kvazi Lens Baby in glede na to, da gre za kopijo njegovega bom to poimenovanje uporabil tudi jaz.

Poglejmo še nekaj hitro narejenih fotografij:
Zanimivo pri takšnem objektivu je to, da je oster le mali del fotografije. Pas ostrine DOF pa lahko poteka v več smereh. Odvisno kako obrnemo objektiv. Več o sami tehniki fotografiranja in kaj vse zmore, si preberite na Davidovem OFF-DOF blogu. On ima s tem več izkušenj in znanja...

...za vse namerno uničene 50-ke na slovenskem ne prevzemam odgovornosti.

Pomlad je tu

Končno se je otoplilo in z višjimi temperaturami se je pojavila večja želja po fotografiranju. Precej časa je minilo, odkar smo zadnjič pohajkovali po akumulacijskem jezeru v Črnečah. Od zadnjega obiska se ni veliko spremenilo. Labodi in obilica drugih vodnih ptic so še vedno prisotni, smo pa letos zasledili tudi nove prebivalce tega področja. Videli jih sicer nismo, smo pa našli neizpodbitne dokaze o njihovi prisotnosti. Območje je precej obraščeno z drevjem in kot takšno potrebuje primerne gozdarje. Le kdo bi bil primernejši kot bobri. Dokazi o njihovi prisotnosti sledijo... za danes pa le zaljubljen labodji par

Velika planina - kako je bilo v resnici...

Kakor ste verjetno že seznanjeni, je naš FK Koroška obiskal FK Kamnik. V prejšnjem prispevku je bilo naše druženje predstavljeno kot svečan, skoraj kulturni dogodek...

Ker pa si pred resnico ni dobro zatiskati oči, bom v tokratnem prispevku pokazal kako je bilo v resnici.

Zadnj sedeži v zasedbi: Matej, Leon, Dobran in David so že malo iz Slovenj Gradca po metrskih slamicah veselo srkali cocacolo+... Prednji sedeži so bili na zelenih in rdečih pločevinkah po novem imenovanih "tajkuni". Tudi jagrmajster je nekajkrat zaokrožil naokoli. Žeje torej nismo trpeli...

Leon, ki je šele v Velenju odkril sabotažo na slamici in spoznal, da je do takrat večinoma pil sam zrak, je nebodigalen vzel stvar v svoje roke.

...kmalu so sledile posledice... v nadaljevanju še vsaj 15x podobna scena...

Na vrhu Velike planine - DEHIDRACIJA:

Prepoznavne težave

• suha usta
• huda žeja
• malo ali nič urina (temna barva urina)
• pospešitev srčnega utripa in dihanja
• vrtoglavost, omotičnost in zmedenost

Da naš Leon in seveda vsi ostali nebi utrpeli hujših posledic, je urno segel v nahrbtnik in...

...olajšanje.

Že po nekaj požirkih...

...se je pogled vsem dotičnim osebam nekoliko zameglil. AF je enostavno odpovedal.

Premikanje v takšnem stanju je postalo oteženo in okrepčilo na vsakem koraku je bilo nujno potrebno.

...kmalu se je zdel spust v dolino dosti večji podvig kot vzpon. Po vseh štirih je bolj varno.

Klub negotovemu koraku, smo varno prispeli v dolino in do prve gostile, kjer smo znova napolnili rezervoarje

FK Kamnik nas je pri tem prestrašeno opazoval...

...se morda potihem zgražal...

A mi se nismo dali.

Odplesali smo še zadnji ples...

in odpujsali domov.