petek, avgust 10, 2007

Utrinki z dopusta

17.7.2007 se s punco Tadejo zbaševa v avto, ter se odpraviva na dopust. Spet na Hrvaško, kam pa drugam :( Tokrat v okolico Trogirja. Ker na tem koncu še nisem bil in je bila cena zelo ugodna se niti nisem kaj prida pritoževal. Takoj po prihodu in nastanitvi v prijetno urejen in lepo hladen apartma iz prtljage izbrskam vse potrebno za podvodno fotografijo ter se odpravim do obale (100 m oddaljene od apartmaja). Že po nekaj minutah pa veliko razočaranje. Pod vodo nič pametnega. Še to, kar bi bilo vsaj potencialno fotogenično je bilo preraščeno z ogabno sluzjo. Kot bi se potapljal v kanalizaciji. Do konca dopusta sem poskušal še na nekaj drugih lokacijah... povsod isto :(
Ker ni bilo toliko možnosti podvodnega fotografiranja, sva se s punco odločila pogledati čimveč znamenitosti v bližnji okolici. Ob pogledu na GPS sem dobil kar obsežen seznam in po pogovoru z domačini sem potem izbral tiste, najbolj vredne ogleda. Že kar tretji dan sva se odpravila na ogled Trogirja. Trogir - Mesto in pristanišče ob najožjem delu Trogirskega kanala. Stari del mesta je na otočku in ga s kopnim povezuje kamnit most čez ozek kanal (ne priporočam da se na tem mostu znajdete v prometni konici), z otokom Čiovo, na katerega se širi mestno območje, pa premičen most. Zaradi slikovne lege, ohranjene srednjeveške podobe in številnih kulturnih spomenikov je Trogir znano turistično mesto-muzej. Štejejo ga med najlepše na jadranski obali. Stari del Trogira na otočku je vpisano v seznam svetovne kulturne dediščine pri UNESCU.

Takoj s parkirišča sva zavila v "hišo dalmatinske glasbe" , kjer je urejen svojevrsten muzej dalmatinske glasbe in narodnih noš, v trdnjavi sv. Marka, ki so jo v15. stoletju zgradili benečani. Na vrhu trdnjave je simpatična kavarna, ki pa je bila v dopoldanskem času še zaprta.
Nato naju je pot vodila okoli nogometnega igrišča...
... vse do trdnjave Kamerlengo, ki se nahaja na jugo zahodnem delu mesta. Zgrajena konec 14. stoletja. Gradili so jo od leta 1420 do 1437. Ime je dobila po vojskovodji camerariusu. Z vrha trdnjave (vstopnina 15 kun) se odpira lep razgled na celoten Trogir, otok Čiovo ter na črno točko, ladjedelnico
... sprehodila sva se še po obzidju, potem pa nadaljevala pot ob trogirski "rivi". Vmes sva se ustavila na pijači, za kar sva nesramno drago plačala,... jah, turistično mesto. Lahko si privoščijo.
Kmalu na to sva prispela do bazilike Sv. Lovre. Njena gradnja se je začela okoli leta 1200, južni portal je bil zgrajen leta 1213. Leta 1240 je bil končan zahodni portal,... Za primerno vstopnino (20 kun) sva si to čudo od arhitekture podrobno ogledala. Najbolj zanimiv je bil seveda visok zvonik, kamor se turisti povzpnejo po ozkih stopnicah in zopet se odpre čudovit razgled na Trogir in okolico.
...samo še čez mostiček, ki vodi prek trogirskega kanala in že sedeva v avto, ter se odpraviva poležavat na plažo.
Naslednji dan je bil na vrsti ogled Splita, ki s svojimi 174550 prebivalci sodi med največja hrvaška mesta. Takoj na začetku sva zgrešila odcep in po naklučju našla zanimivo sodobno cerkev s samostanom. Hiter ogled in že sva se odpravila dalje...
Najprej na ogled arheološkega muzeja (jasno, spet vstopnina)... nato proti znameniti Splitski rivi. Meni kar nekaj. Zelo umetno tlakovanje z gromozanskimi senčniki, ki še dodatno skazijo srednjeveški izgled mesta.

Že takoj na vhodu v najbolj znan del mesta, Dioklecianovo palačo, se nahaja vse polno manjših trgovinic s spominki in milo rečeno vsem možnim kičem, ki ga turisti z veseljem pokupijo...
Višek sprehoda po ostankih Dioklecianove palače je bil spet naporen vzpon po ozkih in zavitih stopnicah, vse do vrha zvonika (15 kun), kjer sva v družbi mnogih fotografov dočakala sončni zahod in si ogledala splid s ptičje perspektive.
Zvečer priobalni del mesta oživi. Prireditve, ki se odvijajo izven tega osrednjega dogajanja je moč spremljati kar na velikem platnu.
Na poti do avta sva naletela še na nekaj zanimivosti. Med drugimi na to lepo fontano (jaz pa brez stativa). Vse nočne posnetke sem delal "iz roke" :)
Na poti proti apartmaju sva se ustavila še v Trogirju (trogirski kanal) ter si pobliže pogledala nočno življenje Trogirja... Precej bolj divje kot Split :)
Še en dan, ko sem se zastonj odpravil peš ob obali. Upal sem namreč, da naletim na kakšno "fotogenično" mesto za podvodno fotografijo. Kot sem že omenil... brez sreče.

Zvečer istega dne...po obisku trgovskih centrov (znamenitos vsakega večjega mesta) ... še ogled letališča. Zanimiv objekt...
... sam pa sem moral khm khm...
Da slučajno nebi pregorela na plaži, sva se naslednji dan povsem naključno odpravila raziskovati okolico in naletela na čudovito vasico, odmaknjeno od vsega. Morda greva naslednje leto na dopust ravno v ta kraj. Ni trgovine, ni gostilne, samo lepa, nedotaknjena narava.
...toliko o nedotaknjenosti :)
Pred odhodom domov sva si vzela čas še za ogled starega mesta Salone, ki je v preteklosti doživelo precej bitk, dramatičnih dogodkov, a tudi vzponov kulture, kakršnih na tej obali ni prav veliko. Gre za širše območje današnjega Splita, ki se začenja pri Trogiru na severu in se konča na južnih mejah današnjega Splita. Najprej si oglejmo preteklost zanimivega mesteca Solin in usodo znamenite trdnjave Klis na kliškem sedlu (300 m nadmorske višine) v neposrednem zaledju Splita. Pomen Solina je velik, saj se je v njem pravzaprav začela zgodovina današnje dalmatinske metropole – Splita. Solin so ustanovili Iliri iz plemena Dalmatov (od tod današnji naziv Dalmacija) in v njem živeli v zadnjih stoletjih pr. n. št. Imenovali so ga Salon. Sem so se v 3. in 2. stoletju pr. n. št. začeli priseljevati grški trgovci z otoka Visa. Kraj se je razvil v pomembno trgovsko središče, skozi katerega so v notranjost prevažali izdelke antičnih obrtnikov, zlasti orožje, orodje, nakit, izdelke iz keramike in stekla, vino in žito, uvažali pa rude, kože, živino in les. V 1. stoletju pr. n. št. so naselje osvojili Rimljani, ga preimenovali v Salono in ga razširili tako zelo, da je postalo eno največjih mest v tedanji rimski državi. V njem je živelo občasno do 60.000 ljudi! Po Cezarjevem ukazu je Salona dobila tudi naziv “Colonia Martia Iulia Salona”. Mesto je bilo zaradi intenzivne trgovine bogato in zato je bila njegova arhitektura raznolika in kakovostna. Tu je bil med drugim velik amfiteater, zgrajen v obdobju cesarja Avgusta (1. st.), ki je sprejel od petnajst do osemnajst tisoč obiskovalcev! V poznejših stoletjih so prebivalci mogočno zgradbo počasi razdejali, ker so potrebovali material za gradnjo obrambnih zidov proti Turkom. Dokončno so ga porušili Benečani v 16. in 17. stoletju, ker so želeli preprečiti, da bi se za njegovimi zidovi utrdili Turki.
Tadeja je že dolgo čakala v senci, medtem ko sem jaz temeljito pogledal in poslikal vsak kamen. Da se tisto malo, kar je še v glavi ni skisalo, sem zavaroval kar z mokro majico. Šele doma pri pregledovanju fotografij sem ugotovil, zakaj me ostali obiskovalci tako čudno gledajo.
Ker sva bila ravno blizu, sva se odpravila še na ogled mestnega stadiona hrvaškega prvoligaša Hajduka, ki sprejme 35.000 obiskovalcev in velja za malo arhitekturno mojstrovino.
Temu bi res lahko rekli mojstrovina, ne pa naša Plečnikova razvalina :)
S parkirišča ob stadionu se razprostira lep pogled proti morju.
Žal je prehitro napočil čas za odhod domov. Odločitev da se peljeva po jadranski magistrali in si pogledava nekaj znamenitih krajev se je izkazala za pravilno. Pogled na Primošten. Zelo lepo mesto.
Žal pa je v okolici ravno nekaj dni pred tem divjal požar, ki je uničil ogromne površine gozda in podrastja in če sem bil prav seznanjen, terjal tudi 4 človeška življenja.
Ob poti sva se ustavila še v Šibeniku. Na prvi pogled me s svojimi ozkimi ulicami in trdnjavo ter obzidjem na vrhu mesta spominja na Piran.



Zadnji resnejši postanek. Biograd na Moru, kjer sem letoval kakšnih 20 let nazaj. Laško na vsakem koraku :)
Privoščila sva si kosilo, ter baklave
... Potem pa na avto cesto in GASA proti domu.

3 komentarji:

Martin Kavšček pravi ...

vidim da si se mel fajn, ali?Tebe mora tvoja tud vedno čakat ko hočeš vse pofotkat:)Točno vem kak se počutiš:D

sekundek pravi ...

Zanimive počitnice, čeprav sem se naših sosedov še malo "najedel". Občudujem pa tole pohajkovanje po žgočem soncu...huh. Voda pa res zgleda neuporabna.

Matjaž Merčnik pravi ...

Martin, ko boš ti svojo tako vzgojil, kot sem jaz svojo, v fotografiji ne boš več videl problema ;)
Sekundek, tudi jaz sem rahlo sit naših sosedov, predvsem njihovega karakterja, a roko na srce, njihova pokrajina je ena lepših. Če pa je bivanje še ugodno (beri skoraj zastonj), potem že nekako preživel :)