Razbijam čaše

Osvetlitev za fotografiranje kozarcev sem končno naštudiral do te mere, da sem z rezultatom zadovoljen. Sedaj moram samo še motiv ujeti v pravem trenutku. Nastavitve pri vseh spodnjih fotografijah enake. Posento s Canon EF 50 f/1.8 , ISO100, f/20, 2s. Kako se vam zdijo spodnji posnetki glede na to, da so še vedno bolj eksperimentalne narave? Naslednjič bo šlo namreč za res :)

Ni ostrine na očeh... ja, pa kaj še

Po raznih slovenskih in tudi tujih fotografskih portalih se vedno najdejo makro strokovnjaki, ki ne poznajo drugega komentarja kot "ni ostrine na očeh" ali "premalo DOF-a" . Na tovrstne komentarje sem sicer že imun, občasno pa me še vedno moti samozavest, s katero nekateri stručkoti takšno opazko zapišejo. Pri nekaterih žuželkah morda na prvi pogled res izgleda tako, kot da so oči izven fokusa, DOF-a, a če pa pogledamo nekoliko bliže, vidimo da se vendarle motijo. Oglejmo si spodnji primer. Fotografija brez izreza. Vseh 8 mpix. Res se na prvi pogled ne opazi sestavljenih oči...
...ko pa pogledamo 100% crop iz zgornje fotografije, se lepo vidi, da je fokus tam kot mora biti.

Natočimo si...

...čistega vina? Ma ne. Vina ne dam. Voda al pa nič.

Ostalo naredi Photoshop...

Iz vode v vino

Če bi Jezus imel Photoshop CS3, bi mu bilo dosti lažje. Tudi Adobejev programski paket zna delati čudeže.

Včasih me prime in kar tako za foro začnem v Photoshopu delati na prvi pogled nemogoče obdelave. Namen tega je na podlagi izziva spoznavanje vedno novih možnosti tega fantastičnega programskega paketa. Kot čisti samouk, povrh vsega še preveč len, da bi na internetu izbrskal razne tutoriale, si jih pogledal in si olajšal delo, izhajam iz najosnovnejših orodij. Vedno znova pa odkrijem kaj novega, uporabnega,...

Tokrat sem si za osnovo vzel nedavni posnetek. Kozarec v katerega sem zlival vodo. Nastalo je kar nekaj zanimivih posnetkov. Že pri samem fotografiranju sem se odločil, da bom "vodo spremenil v vino" kar v Photoshopu. Po približno 45 minutah precizne obdelave je preobrazba vsaj za moje oko solidna.

Kako se vam zdi?
Je odtenek vina pravi :) Nisem namreč ravno exspert za vina ;)

Prvi rezultati z makro ring bliskavico

Evo, kot sem obljubil, dodajam nekaj današnjih posnetkov. Nova pridobitev Bilora D140 - RFC me je po dolgem času resnično navdušila za makro fotografijo. Moram priznati, da me po celodnevni uporabi še vedno ni razočarala. Očitno res vse deluje, kot so mi obljubljali iz trgovine :) . Že takoj ko sem se odpravil na teren, sem naletel na cvetnega pajka, ki je ravno mrcvaril muho. Po mojem mnenju osvetlitev kot se šika. Stenica, ki se pripravlja na vzlet. Kot že 1000x doslej, sem vzlet zajebal :)
Volkcu, ki je bežal mimo se lepo vidi obročkast odsev v očeh.
Škorpijonka na jesensko obarvanem listu...
Še en fantastičen motiv. Osvetlitev pod listi z opremo, ki sem jo imel do sedaj ni bila mogoča, ali pa je bila vsaj zelo težavna. V tem primeru je bil to mala malica. Šele sedaj vem, kaj sem zamujal brez makro ringa.
V nadaljevanju serija podobnih posnetkov. Dokaz, da fleš res deluje brez večjih odstopanj pri osvetlitvi.

Jaz sem še vedno navdušen. Pa vi?

Prvi vtisi

Končno sem dobil dolgo pričakovani Makro ring fleš. Zaradi kroničnega pomanjkanja denarja sem se odločil za nakup cenovno ugodne bliskavice Bilora D140 - RFC. S poštnino vred z eBaya sem dal manj kot 150€. Če primerjam to z Makro bliskavica Sigma EM-140 DG, ki stane blizu 400€ ali Bliskavico Canon Macro Lite Ring MR-14 EX ki je prek 500€, je to pravi drobiž. Vodilno število vseh treh bliskavic pa je enako. Torej enaka moč. Glede na ceno, tudi moja pričakovanja niso ravno velika. Takoj ko dobim dostavo, odprem škatlo in preverim vsebino. Poleg bliskavice so dodani še aluminijasti reducirni oročki za 67mm, 62mm, 58mm in 55mm navoje. Nisem 100%, a mislim da pri Sigmi dodajo plastične. Dodana je še knjižica z navodili, katere pa še nisem utegnil odpreti :) Izdelava bliskavice na prvi dotik zelo solidna. Del, ki se pritrdi na objektiv sicer deluje precej plastično, a ob normalni uporabi verjetno dovolj trpežno. Vsekakor pa se nebi branil malenkost več robustnosti.
Moja največja skrb je bila, kako bom pritrdil Raynox makro predleče. Klasična pritrditev je bilo takoj jasno, da ne bo mogoča. Po natančnejšem ogledu pa sem ugotovil, da lahko predlečo pritrdim med objektiv in bliskavico. Vse se prilega na milimetre natančno. Lahko rečem, da je bliskavica kot ulita za Raynox DCR-250 ali Raynox DCR-150. Še ena skrb manj. Hitro vstavim še baterije in se takoj odpravim pred hišo. Sicer malo nerodna ura in sončna pripeka nista najboljša za makro, pa vseeno najdem nekaj motivov. Najprej naletim na nekoliko večji motiv. Čebele, ki neumorno letajo od cveta na cvet in polnijo mošničke na nogah. Med vsemi sem našel najbolj natovorjeno :) TTL kot kaže deluje. Spremenim parametre v fotoaparatu, spet osvetlitev kot se šika.
Odpravim se naprej in na marjeticah najdem cvetne pajke. Tokrat je povečava večja. Sprva osvetlitev nekoliko prešibka. Glede na to, da bliskavica nima nobenih nastavitev, pobrskam po meniju fotoaparata in dvignem jakost bliska. Bliskavica na to primerno reagira in osvetli pajkca kot sem želel.
Na poti nazaj v hišo naletim še na "smrdljivo"stenico. Fleš zopet opravi več kot solidno.


Preden pogledam nastale testne primerke na računalniku, naredim še en blisk v oko :) Kot lahko vidite, daje bliskavica skoraj polni krog svetlobe za razliko od Canona in Sigme, ki dajete 2x prekinjen obroč.

Kot kaže, je bil nakup več kot vreden tistih 150€. Zaenkrat brez večjih pripomb. Vse je nad pričakovanji. Res pa je, da sem naredil šele 20 testnih fotografij. Pri testiranju na daljše obdobje, se bo morda pokazala kakšna napaka, ali karkoli, kar opravičuje prav socialno ceno te bliskavice. Zaenkrat vsekakor priporočam nakup.

Še ocena (1-5)
Zgradba: 3
Uporabnost: 5
Razmerje cena kvaliteta: 5
Skupaj: 4,33

Super vreme za makro

Kaj bi si želel boljšega, kot rahel nočni dež, zjutraj pa razjasnitev. Ravno prav vlažno, dovolj hladno,... pograbim opremo in že v naslednjem trenutku kar okoli domače hiše oprezam za žužki. Prva postojanka: Cvetlična greda polna cvetočih marjetic, marjetice pa polne lačnega mrčesa. Hitro naredin mekaj posnetkov:
Nato se odpravim dalje. Med sadnim drevjem v tem času kar mrgoli škorpijonk. Navadna škorpijonka (Panorpa communis), muha iz reda kljunavcev ima zadek podobne oblike kot škorpijonovo želo. Od tu tudi njeno ime. Takšen zadek pa imajo le samci, ki so nekoliko manjši od samic. Škorpijonke so precej nerodni in slabi letalci, zato ji je enostavno slediti od lista na list. Z malo potrpljenja jih pripravim celo do tega, da se postavijo na list, ki sem ga sam izbral.
Še hiter skok nazaj do marjetic, kjer se najde kar nekaj drobcenih cvetnih pajkov, ki se mogočno šopirijo z razprtimi sprednjimi okončinami in izkazujejo svojo "moč" :)

Na rododendronih kar gomazi volkcev. Danes je bilo celo dovolj hladno, da so mi bili pripravljeni pozirati.



Naslednjič pa morda že fotografije narejene s težko pričakovano makro ring bliskavico.

Odločitev je padla

Kar lep čas je že minil, kar se ukvarjam s fotografijo. Prva ljubezen je še vedno makro. Takoj po nakupu prvega DSLR fotoaparata EOS 350D, ki mi dobro služi še danes, sem ugotovil, da je pri makro fotografiji še bolj kot pri ostalih zvrsteh, pomemben dodaten vir svetlobe. Prvih nekaj mesecev sem shajal celo z vgrajeno bliskavico (še sam komaj verjamem). Ko sem končno privarčeval za prvi soliden fleš Canon 430 EX, je bilo vse takoj lepše. Zadovoljno sem živel še nekaj mesecev. En sam vir svetlobe pa kmalu ni več zadostoval, zato sem si začel pomagati s srebrnim odbojnikom in raznimi nastavki na bliskavici. Vse bolj ali manj učinkovito in uporabno še danes, a precej zamudno. Pred kratkim sem dokupil še dve starejši bliskavici ki ju prožim s svetlobnim sprožilcem, žal pa mi počasi zmanjkuje okončin s katerimi vso to navlako upravljati. Fotografiranje postaja vedno težje, namesto da bi bilo obratno...

... kakšna je torej moja odločitev? Da bi se izognil akrobacijam, ki jih izvajam po travnikih (en fleš levo, drugi desno, v eni roki odbojnik v drugi aparat... jaz do kolen v dreku, ali pa vsaj moker do riti) in se izognil tako čudno osvetljenim fotografijam kot je zgornji primerek, sem ravno danes nakazal denar za Makro ring Fleš. Ker gre za makro ring bolj ali manj neznanega proizvajalca in predvsem zelo zelo ugodne cene, niti ne pričakujem preveč, a dopuščam možnost, da bom prijetno presenečen :)
Seveda takoj ko bo zadeva pri meni doma, tule objavim kratek test.

Po dolgem času...

...sem iz torbe zopet izvlekel Sigmo 105 EX f/2,8 Macro, pritrdil še Raynox predleče, preveril delovanje bliskavic... in kar na domačem vrtu naredil nekaj posnetkov naključno mimobežečih žužkov. Ravno ko je postalo zanimivo, je odpovedala najprej ena bliskavica (prazne baterije), kmalu za njo pa še druga. Samo z eno pa ni bilo več pravega veselja. Zato tudi bera posnetkov ni velika.

Utrinki z dopusta

17.7.2007 se s punco Tadejo zbaševa v avto, ter se odpraviva na dopust. Spet na Hrvaško, kam pa drugam :( Tokrat v okolico Trogirja. Ker na tem koncu še nisem bil in je bila cena zelo ugodna se niti nisem kaj prida pritoževal. Takoj po prihodu in nastanitvi v prijetno urejen in lepo hladen apartma iz prtljage izbrskam vse potrebno za podvodno fotografijo ter se odpravim do obale (100 m oddaljene od apartmaja). Že po nekaj minutah pa veliko razočaranje. Pod vodo nič pametnega. Še to, kar bi bilo vsaj potencialno fotogenično je bilo preraščeno z ogabno sluzjo. Kot bi se potapljal v kanalizaciji. Do konca dopusta sem poskušal še na nekaj drugih lokacijah... povsod isto :(
Ker ni bilo toliko možnosti podvodnega fotografiranja, sva se s punco odločila pogledati čimveč znamenitosti v bližnji okolici. Ob pogledu na GPS sem dobil kar obsežen seznam in po pogovoru z domačini sem potem izbral tiste, najbolj vredne ogleda. Že kar tretji dan sva se odpravila na ogled Trogirja. Trogir - Mesto in pristanišče ob najožjem delu Trogirskega kanala. Stari del mesta je na otočku in ga s kopnim povezuje kamnit most čez ozek kanal (ne priporočam da se na tem mostu znajdete v prometni konici), z otokom Čiovo, na katerega se širi mestno območje, pa premičen most. Zaradi slikovne lege, ohranjene srednjeveške podobe in številnih kulturnih spomenikov je Trogir znano turistično mesto-muzej. Štejejo ga med najlepše na jadranski obali. Stari del Trogira na otočku je vpisano v seznam svetovne kulturne dediščine pri UNESCU.

Takoj s parkirišča sva zavila v "hišo dalmatinske glasbe" , kjer je urejen svojevrsten muzej dalmatinske glasbe in narodnih noš, v trdnjavi sv. Marka, ki so jo v15. stoletju zgradili benečani. Na vrhu trdnjave je simpatična kavarna, ki pa je bila v dopoldanskem času še zaprta.

Nato naju je pot vodila okoli nogometnega igrišča...
... vse do trdnjave Kamerlengo, ki se nahaja na jugo zahodnem delu mesta. Zgrajena konec 14. stoletja. Gradili so jo od leta 1420 do 1437. Ime je dobila po vojskovodji camerariusu. Z vrha trdnjave (vstopnina 15 kun) se odpira lep razgled na celoten Trogir, otok Čiovo ter na črno točko, ladjedelnico
... sprehodila sva se še po obzidju, potem pa nadaljevala pot ob trogirski "rivi". Vmes sva se ustavila na pijači, za kar sva nesramno drago plačala,... jah, turistično mesto. Lahko si privoščijo.
Kmalu na to sva prispela do bazilike Sv. Lovre. Njena gradnja se je začela okoli leta 1200, južni portal je bil zgrajen leta 1213. Leta 1240 je bil končan zahodni portal,... Za primerno vstopnino (20 kun) sva si to čudo od arhitekture podrobno ogledala. Najbolj zanimiv je bil seveda visok zvonik, kamor se turisti povzpnejo po ozkih stopnicah in zopet se odpre čudovit razgled na Trogir in okolico.

...samo še čez mostiček, ki vodi prek trogirskega kanala in že sedeva v avto, ter se odpraviva poležavat na plažo.
Naslednji dan je bil na vrsti ogled Splita, ki s svojimi 174550 prebivalci sodi med največja hrvaška mesta. Takoj na začetku sva zgrešila odcep in po naklučju našla zanimivo sodobno cerkev s samostanom. Hiter ogled in že sva se odpravila dalje...
Najprej na ogled arheološkega muzeja (jasno, spet vstopnina)... nato proti znameniti Splitski rivi. Meni kar nekaj. Zelo umetno tlakovanje z gromozanskimi senčniki, ki še dodatno skazijo srednjeveški izgled mesta.

Že takoj na vhodu v najbolj znan del mesta, Dioklecianovo palačo, se nahaja vse polno manjših trgovinic s spominki in milo rečeno vsem možnim kičem, ki ga turisti z veseljem pokupijo...
Višek sprehoda po ostankih Dioklecianove palače je bil spet naporen vzpon po ozkih in zavitih stopnicah, vse do vrha zvonika (15 kun), kjer sva v družbi mnogih fotografov dočakala sončni zahod in si ogledala splid s ptičje perspektive.
Zvečer priobalni del mesta oživi. Prireditve, ki se odvijajo izven tega osrednjega dogajanja je moč spremljati kar na velikem platnu.
Na poti do avta sva naletela še na nekaj zanimivosti. Med drugimi na to lepo fontano (jaz pa brez stativa). Vse nočne posnetke sem delal "iz roke" :)
Na poti proti apartmaju sva se ustavila še v Trogirju (trogirski kanal) ter si pobliže pogledala nočno življenje Trogirja... Precej bolj divje kot Split :)

Še en dan, ko sem se zastonj odpravil peš ob obali. Upal sem namreč, da naletim na kakšno "fotogenično" mesto za podvodno fotografijo. Kot sem že omenil... brez sreče.

Zvečer istega dne...po obisku trgovskih centrov (znamenitos vsakega večjega mesta) ... še ogled letališča. Zanimiv objekt...
... sam pa sem moral khm khm...
Da slučajno nebi pregorela na plaži, sva se naslednji dan povsem naključno odpravila raziskovati okolico in naletela na čudovito vasico, odmaknjeno od vsega. Morda greva naslednje leto na dopust ravno v ta kraj. Ni trgovine, ni gostilne, samo lepa, nedotaknjena narava.

...toliko o nedotaknjenosti :)
Pred odhodom domov sva si vzela čas še za ogled starega mesta Salone, ki je v preteklosti doživelo precej bitk, dramatičnih dogodkov, a tudi vzponov kulture, kakršnih na tej obali ni prav veliko. Gre za širše območje današnjega Splita, ki se začenja pri Trogiru na severu in se konča na južnih mejah današnjega Splita. Najprej si oglejmo preteklost zanimivega mesteca Solin in usodo znamenite trdnjave Klis na kliškem sedlu (300 m nadmorske višine) v neposrednem zaledju Splita. Pomen Solina je velik, saj se je v njem pravzaprav začela zgodovina današnje dalmatinske metropole – Splita. Solin so ustanovili Iliri iz plemena Dalmatov (od tod današnji naziv Dalmacija) in v njem živeli v zadnjih stoletjih pr. n. št. Imenovali so ga Salon. Sem so se v 3. in 2. stoletju pr. n. št. začeli priseljevati grški trgovci z otoka Visa. Kraj se je razvil v pomembno trgovsko središče, skozi katerega so v notranjost prevažali izdelke antičnih obrtnikov, zlasti orožje, orodje, nakit, izdelke iz keramike in stekla, vino in žito, uvažali pa rude, kože, živino in les. V 1. stoletju pr. n. št. so naselje osvojili Rimljani, ga preimenovali v Salono in ga razširili tako zelo, da je postalo eno največjih mest v tedanji rimski državi. V njem je živelo občasno do 60.000 ljudi! Po Cezarjevem ukazu je Salona dobila tudi naziv “Colonia Martia Iulia Salona”. Mesto je bilo zaradi intenzivne trgovine bogato in zato je bila njegova arhitektura raznolika in kakovostna. Tu je bil med drugim velik amfiteater, zgrajen v obdobju cesarja Avgusta (1. st.), ki je sprejel od petnajst do osemnajst tisoč obiskovalcev! V poznejših stoletjih so prebivalci mogočno zgradbo počasi razdejali, ker so potrebovali material za gradnjo obrambnih zidov proti Turkom. Dokončno so ga porušili Benečani v 16. in 17. stoletju, ker so želeli preprečiti, da bi se za njegovimi zidovi utrdili Turki.

Tadeja je že dolgo čakala v senci, medtem ko sem jaz temeljito pogledal in poslikal vsak kamen. Da se tisto malo, kar je še v glavi ni skisalo, sem zavaroval kar z mokro majico. Šele doma pri pregledovanju fotografij sem ugotovil, zakaj me ostali obiskovalci tako čudno gledajo.
Ker sva bila ravno blizu, sva se odpravila še na ogled mestnega stadiona hrvaškega prvoligaša Hajduka, ki sprejme 35.000 obiskovalcev in velja za malo arhitekturno mojstrovino.
Temu bi res lahko rekli mojstrovina, ne pa naša Plečnikova razvalina :)
S parkirišča ob stadionu se razprostira lep pogled proti morju.

Žal je prehitro napočil čas za odhod domov. Odločitev da se peljeva po jadranski magistrali in si pogledava nekaj znamenitih krajev se je izkazala za pravilno. Pogled na Primošten. Zelo lepo mesto.
Žal pa je v okolici ravno nekaj dni pred tem divjal požar, ki je uničil ogromne površine gozda in podrastja in če sem bil prav seznanjen, terjal tudi 4 človeška življenja.
Ob poti sva se ustavila še v Šibeniku. Na prvi pogled me s svojimi ozkimi ulicami in trdnjavo ter obzidjem na vrhu mesta spominja na Piran.

Zadnji resnejši postanek. Biograd na Moru, kjer sem letoval kakšnih 20 let nazaj. Laško na vsakem koraku :)
Privoščila sva si kosilo, ter baklave
... Potem pa na avto cesto in GASA proti domu.